Že iz prazgodovine so znani viri, v obliki risb jamskega človeka, da so se že naši predniki s hrepenenjem ozirali v nebo in pticam zavidali njihovo sposobnost letenja. Z razvojem družbe in hkrati s spoznavanjem novih materialov so se začeli tudi poskusi izdelave letečega stroja. Kljub takratni miselnosti, da nobena stvar, ki je težja od zraka ne more leteti, so tako znanstveniki, cerkveni dostojanstveniki kot tudi navadni smrtniki vedno znova in znova zaman poskušali vzleteti s pomočjo perutnic, kril in ponjav. Da ta trditev ni iz trte zvita potrjuje povest o Ikarusu in Dedalusu, zgodbica o baronu Münchausnu in nenazadnje resne študije in načrti Leonarda da Vicija.

Leta 1783 je človek končno poletel. Legenda pravi, da je Francoz Joseph-Michel Montgolfier (1740 - 1810) nekega dne ob kaminu, nad katerim se je sušilo perilo, bral knjigo. Njegovo pozornost je pritegnil ženin nedrček, ki se je, obešen točno nad ognjiščem, vsakih toliko časa vzdignil in nato spet obvisel na vrvici. Joseph-Michel je prišel na misel, da bi dim, ujet v balon, lahko dvignil breme. Njegov brat, Jacques-Etienne (1745 - 1799) se mu je takoj pridružil in skupaj sta sešila prvi balon. Po nekaj poskusih sta se odločila poleteti tudi sama. Tako sta 15. novembra 1783 z dimom napolnila svilen balon, prerezala vrvi in kot prva človeka poletela v do takrat nedosegljive višave nad Parizom. Pot v nebo je bila odprta…