 | | |
Balon z veliko truda spravijo s prikolice, prav tako košaro, gorilec je pripravljen. Ovoj balona je razgrnjen in razprostrt po travi. Tkanina se zdi tanka, kot da bi bila za izdelavo srajc in ne za čvrst ovoj balona. Potem je potrebno vstaviti padalo. Velik okrogel del ovoja balona namreč nanj ni pritrjen, temveč ga držijo velcro trakovi. To je po besedah pilota normalno, saj ga med letom drži zračni pritisk. Pilot nato dvema od posadke naroči, da držita krono balona na tleh, drugima dvema pa, da bazo balona držita odprto. Z motornim ventilatorjem, ali s plahutanjem ustja balona spravijo v ovoj balona nekaj hladnega zraka. Pilot se potem postavi za gorilec, kot vojak za mitraljez in vžge ogenj. Plamen je dolg okoli dva metra ali več in je kot ognjena pošast. V mislih začetnika se pojavi vprašanje, kako pobegniti, predenj ga ogenj ožge, a je že prepozno. Ko toplota zajame ovoj balona, začne mrtva gmota tkanine dihati, se dvigati in širiti. Lepota te kontradikcije gravitacijskega zakona spremeni vso zamotano tehnično aparaturo na tleh v tako čisto in naravno obliko, da je ne bi smeli imenovati stroj. Pogled v notranjost ovoja je kot pogled v velikansko kupulo katedrale. Pilot preveri seznam, pokliče potnike, da se vkrcajo in prižge gorilec. Sedaj je prepozno za umik. |
